[ Pobierz całość w formacie PDF ]
krog njega so hropeli v trdnem snu voj0 aki.
Iztok je vstal truden od misli. Z dlanjo je potegnil pre-
ko ela. Spanec se je poslovil od njegovih trepalnic. Za-
vil je s tihimi koraki v gozd, da bi se razhodil in umiril.
Tedaj se je oglasilo govorjenje, smeh, hrestanje suhih
vej.
Anti!
298
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
Potegnil je me in obstal na mestu. Razveselil se je, da
udari v boj in preene grenke misli. Po 0 umu je sodil, da
je malo mo. Zato ni poklical spremljevalcev.
Glasovi so se bliali, veseli in razposajeni. Iztok je pri-
slu0 kal. Kmalu pa je vtaknil me v nonico. Prihajali so
njegovi ogledniki.
Kako? je nagovoril prvega, ki je stopil predenj.
Brez nevarnosti! Nekaj stare0 in in pest voj0 akov.
Samo pet ognjev si kurijo!
In poslanci iz Bizanca? So od0 li? Nimajo spremstva
s seboj?
Viljenec jih gosti in se 0 irokousti. Komaj deset okle-
pov smo ugledali.
Dobro. Lezite poivat. Ob prvi zarji odrinemo!
Petorica je legla k voj0 akom. Tudi Iztok je sedel na
trhlo deblo, se naslonil ob me in zadremal.
Preden so 0 e zaareli nekateri e rumeni listi vrh brd
v sonnem svitu, so Sloveni odjezdili proti Turrisu.
Ko so zable0 ali 0 lemi pred na pol poru0 enim zidov-
jem, je kriknila straa in zatrobila v rog. Zbor Antov je
planil iz spanja, prepla0 en in zbegan. uvar je naglo
prepoznal Iztoka in zaklical obupan preko lei0 nje-
govo ime.
Drhtavica je zgrabila Ante, carski poslanci go poble-
deli in vzdihali: Usmili se nas, Gospod, usmili se!
299
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
Vse je bealo na obzidje, vsak je dvigal kopje, nekaj
strelic je prifralo Slovenom v pozdrav.
Tedaj je Iztok velel voj0 akom, da so zaostali; pozval
je dva najstarej0 a borca, zamahnil z roko proti ozidju:
Mir, mir bratom! in zajezdil z njima skozi poru0 ena
vrata v Turris.
Anti so strmeli z izbuljenimi omi, polnimi sovra0 tva,
na ponosnega Slovena, ki je sedel v sedlu kakor kralj,
prihajajo med sunje.
Ko je Iztok zagledal Viljenca, je takoj razjahal in se
mu priblial.
Dobro jutro in tiso srenih dni naj ti prisodijo so-
jenice velmoni starosta, Viljenec, bratskega rodu Antov
uvar.
In tebi, slavnega Svaruna mogoni sin!
Viljenec je govoril z votlim glasom, napolnjenim z
olem in studom. Besede so se mu sunkoma trgale iz
grla.
Ne zameri, da sem te dramil. Tvoje oko je 0 e trudno,
ker si gostil v pozno no svoje lastne sovrage.
Trije bizantinski poslanci so se vgriznili v ustnice, ko
jih je zadelo mrko Iztokovo oko.
Prijatelji so na0 ega rodu! Ne zasmehuj, da ti prizane-
so bogovi! Govori, kaj je tvoje poslanstvo! Vojsko ima0
zunaj. e nas pokolje0 , ma0 evanje od bogov!
300
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
Moj me se ni pomoil v kri bratov in se ne bo. Za-
dosti mu je krvi sovragove, da se je napil in se je 0 e na-
pije do sita.
Zakaj govori0 tako oholo, e si poslanec?
Bizantinec se je drznil in stopil pred Iztoka.
Stran! je zagrmel Sloven. Tako govori0 ti, sluga
Upravde, z menoj, ki sem magister peditum, imenovan
od same svete despojne, carice Teodore!
Vsi trije poslanci so se ob tem imenu globoko priklo-
nili kakor stroji brez volje.
Poslanec sem, da, in ponosen sem, ker sem zmagal
kao va0 e prelesti. Mir prina0 am bratom, pogibel vam,
sovragom!
Kao na0 e prelesti? je ponovil drzno Bizantinec.
Da, kao zlogolko, ki je zastrupila bratska srca! Jo li
poznate, hinavci carski?
Za hip je nastal molk. Jaroir in 0 e en voj0 ak, ki sta
spremljala Iztoka, sta stisnila ronike. Zakaj pogledi
Antov in Bizantincev so se zgovarjali in 0 uvali:
Ubijmo ga!
Zakaj molite? Ha, va0 e oi kleeplazijo pred staro-
sto Viljencem, da bi pomoil elezo v mojo kri in zapi-
sal krvavo zvezo z vami! Magister peditum, ljubec carice
Teodore, ima dobro zastraene prsi, da mu ne ukrade
zlepa kdo srca. Zakaj jokala bi po tej pripravni igraici
va0 a sveta despojna, biv0 a vlauga aleksandrijska! In
301
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
sam satan kr0 enikov, ki jezdi na pleih Upravde, se raz-
joka, ko zve, da se boi nad Tunju0 em in tovari0 i gomi-
la, ki jo je nasul Iztok.
Ob teh groznih psovkah na sveti dvor so se spaili od
rta obrazi Bizantincev. Anti so roljali z mei in ostr-
meli, ko so zvedeli o Tunju0 evem porazu. Da ni zaslanjal
Iztokovega hrbta stra0 ni Jaroir, steka bi se bili ukrotili
in prizanesli drznemu Slovenu. Tudi Svaruni je vedel,
da ga varuje me starega Slovena in pred ozidjem mo-
na eta. Zato se ni razburil, ni ganil, ko je zavr0 alo med
Anti. Mirno je posegel za zapono in izvlekel izpod okle-
pa carsko pismo.
Starosta Viljenec, alost vas je pograbila, ko ste uli,
da je pod ru0 o pesjan Tunju0 , pore0 ni volk na0 e in va0 e
svobode. Toda alost se ti razsladi v veselje, ko zve0 , kaj
govori to pismo, ki se je grelo na izdajalskem srcu pasje-
ga Huna! Tolmaa ima0 , velevrednega kozelnika; naj ti
ita!
Suh kozelnik, z grbo nad levimi plei, enook, je spre-
jel pergament in bral in prevajal.
Bizantinci so bledeli, Antom so se razpirala usta od
zaudenja, s el so ginile pretee sence.
Ukana! je zastokal bizantinski poslanec, ko je bilo
pismo preitano.
Ni ukana, starosta Viljenec! Delo bogov je!
302
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
Kozelnik je pomolil starosti pismo in z dolgim rnim
nohtom kazal na peat Upravde.
Anti so v jezi zamrmrali. Mrki pogledi so zbodli Bi-
zantince.
Srca se odpirajo! je pomislil Iztok in izpregovoril.
Bratje! Kdo je zavezal va0 i modrosti oi, da ste spre-
jeli v dar zemljo onstran Donave! Ali ni bila zemlja va0 a
in na0 a? Kdo je tam prvi pulil lan, kdo je prej pasel re-
do? Rod Slovenov in Antov ali grabeljivi volk bizantin-
ski? In ta volk nam je ugrabil ovna in sedaj vam ga po-
nuja v dar, hinavec! In za ugrabljeni dar zahteva plai-
lo, da se bijete z brati, da vas koljejo Varhuni, da va0 e
prsi branijo mehko postelj, na kateri se valja v bojazni
va0 sovranik? uli ste strupene besede Upravde, uli
prelest, ki je bila skrita na prsih najvejega izdajalca, Tu-
nju0 a; doklr ni vgriznil v grudo njegov zob. Bratje, tako
mi na0 ih bogov, ne prepirajmo se! Zdruimo se na ma-
0 evanje na0 ih oetov in bratov! Preko Donave! Sedaj je
ilo zrelo! Posecimo ga! Pogibel Bizancu!
Pogibel! je zarjul Jaroir. Pogibel! so zagrmeli
Anti.
Pogibel! je zacvilil suhi, grbavi kozelnik in raztrgal
carski pergament ter usul ko0 ke na erjavico. Zavr0 elo
je po Turrisu, razleglo se ez ozidje do Iztokove konjice.
Pogibel! so kriali tudi ti in stisnili konje. Zemlja je
zabobnela, skozi predor so se usuli Sloveni. Prepla0 il jih
303
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
je krik, da so se pognali Iztoku na pomo. Toda v trdnja-
vi so povesili mee, Anti so jim molili v pozdrav roeni-
ce medu.
Sloveni so segli po pijai, zaplapolali so ognji, kozel-
nik je seigal bue z oljem bogovom v dar, bratje so se
objeli v spravni ljubezni.
Ko so bizantinski poslanci spoznali, da so njihovi na-
klepi unieni, da je porezan snutek za vrvi, s katerimi so
hoteli povezati barbare, so hiteli, da uidejo iz trdnjave.
Toda Sloveni in Anti so jih ustavili in obkolili. Bizan-
tinci so se sklicevali na svobodo poslanstva, grozili z
Upravdo in novim Hilbudijem, obetali stra0 ne legije
holplitov, ki pridejo ma0 evat alitev poslancev. Toda od
radosti pobesneli Sloveni in Antje se niso zmenili za njih
gronje. Odgovor je bil krohot. Pobirali so suho govno
in ga metali Bizantincem v lice. Zasmehovali so Uprav-
do in pljuvali proti vojakom spremljevalcem. Nekateri
so pograbili kamenje in jim ga luali v 0 leme in oklepe.
To je Bizantince raztogotilo. Zajezdili so, potegnili mee
in udarili med Slovene in Ante, da bi si presekali pot iz
Turrisa. Nekaj Antov je zakrvavelo; brez oklepa in 0 le-
mov so se zbali tekih meev bizantinske konjenice.
Tedaj je pritisnil Jaroir na pomo. Zaprl je vhod, uda-
ril z najbolj0 imi borci v obraz Bizantincem, od zadaj pa
[ Pobierz całość w formacie PDF ]