[ Pobierz całość w formacie PDF ]
avle, osvetljene z baklami. Iz velike dvorane se je vanjo prebil vonj po
slastni hrani, toda Raws ju je odpeljal stran od njene topline in svetlobe.
Po ozkem, kamnitem stopni{~u so se spustili v grajske je~e.
Sredi mrzlega hodnika se je ustavil, jima odprl vrata in pokazal
skoznja.
"Noter!"
S treso~imi nogami sta vstopila v Rawsov kabinet. Na sen~nih stenah
so visele {tevilne police, na njih pa so stali veliki stekleni kozarci. V njih
so lebdele najrazli~nej{e odvratne re~i, katerih imen Harry v tistem
trenutku res ni hotel izvedeti. Ognji{~e je bilo ~rno in prazno. Raws je
zaprl vrata, se obrnil k njima in ju premeril.
"Tako torej," je za~el. "Vlak ni dovolj dober za slavnega Harryja
Potterja in Weasleyja, njegovega zvestega pomo~nika. S svojim prihodom
sta hotela napraviti vtis, kaj, fanta?"
"Ne, gospod, pregrada na King's Crossu je..."
"Ti{ina!" je Raws hladno prekinil Harryja. "Kaj sta storila z
avtomobilom?"
Ron je debelo pogoltnil. To ni bilo prvi~, da je bilo videti, da Raws
zna brati misli. A ~ez trenutek mu je postalo jasno, od kod Raws ve za
avto. Pomolil jima je namre~ ve~erno izdajo Prero{kih novic.
"Videli so vaju," je zalajal in jima pokazal masten naslov na prvi
strani: ,Lete~i avtomobil osupnil bunkeljne.' Nato je glasno za~el brati.
"Dva bunkeljna iz Londona, prepri~ana, da sta videla avto leteti prek
po{tnega stolpa... Opoldne je v Norfolku gospa Hetty Bayliss, ko je
obe{ala perilo... Gospod Angus Fleeet iz Peeblesa je policiji poro~al...
Vsega skupaj vaju je videlo {est ali sedem bunkeljnov. Mar ne dela tvoj
o~e pri uradu za zlorabo bunkeljskih izdelkov?" je vpra{al Rona in se
nasmehnil {e bolj zlobno. "Jej, jej, jejhata. Njegov lastni sin..."
Harry se je v tistem trenutku po~util, kot bi se mu v `elodec zabila
ena ve~jih vej tistega norega drevesa. ^e bi se izvedelo, da je avto
za~aral gospod Weasley... Na to nista pomislila.
"Ko sem preiskal park, sem opazil, da sta na neprecenljivi vrbi
mesarici povzro~ila precej{njo {kodo," je nadaljeval Raws.
"Tisto drevo nama je vse vrnilo z obrestmi," je bleknil Ron.
"Ti{ina!" je spet zalajal Raws. "Na `alost nista v mojem domu, zato
vaju ne morem izklju~iti iz {ole. A verjemita, da bom nemudoma {el po
predstojnico vajinega doma. Tukaj po~akajta."
Harry in Ron sta prebledela in se spogledala. Harry ni bil ve~ la~en.
Slabo mu je postalo. Trudil se je, da se ne bi ozrl na polico, kjer je v
kozarcu, polnem zelenkaste teko~ine, lebdelo nekaj velikega in sluzastega.
"^e namerava Raws poiskati profesorico McHudurro, je ne bova
poceni odnesla," je pomislil Harry. Minerva McHudurra, predstojnica
Gryfondoma, je bila resda veliko bolj pravi~na od Rawsa. A vseeno je
bila izjemno stroga.
Raws se je vrnil ~ez deset minut in s sabo je res pripeljal
profesorico McHudurro. Harry jo je `e ve~krat videl jezno. Morda je
pozabil, kako stra{no lahko takrat stisne ustnice, ali pa je {e nikoli ni
videl tako jezne, kot je bila zdaj. V trenutku, ko je vstopila, je dvignila
svojo ~arovni{ko palico. Oba z Ronom sta se zdrznila, a profesorica jo je
usmerila v ognji{~e, v katerem so nenadoma izbruhnili plameni.
"Sedita," jima je ukazala in oba sta se ritensko umaknila pred njo k
stolom, ki so stali ob kaminu.
"Razlo`ita," je spet odrezala in njena o~ala so se groze~e poblisknila.
Ron je hitro za~el pripovedovati o pregradi na postaji, ki ju ni
pustila skozi.
"Zato nisva imela izbire, gospa profesorica, na vlak nisva mogla."
"Lahko pa bi nam poslala sovo s pismom. Saj ima{ sovo, kajne?" je
jezno premerila Harryja.
Harry je zazijal. Zdaj ko je to rekla, se mu je pismo zdelo edina
pametna re{itev.
"Nisem... Nisem mislil..."
"To," je rekla McHudurrova, "je o~itno."
Nekdo je potrkal. Raws, sre~nej{i kot {e nikoli, je odprl vrata. Pred
njimi je stal ravnatelj, profesor Dumbledore.
Harry je popolnoma otrpnil. Dumbledore je bil videti nenavadno
resen. Prek svojega izjemno skrivljenega nosu se je zazrl vanju. Harry si
je nenadoma za`elel, da bi bila z Ronom {e vedno ukle{~ena v prijem
vrbe mesarice, pa ~eprav bi neusmiljeno udrihala po njiju.
Dolgo ni nih~e spregovoril. Nato je ravnatelj rekel: "Prosim, razlo`ita
mi, zakaj sta to storila."
Bolje bi bilo, ~e bi se zadrl. Njegov glas je bil tako razo~aran, da se
je Harryju paralo srce. Morda ga zato ni mogel pogledati v o~i in je
namesto tega nagovoril njegova kolena. Povedal mu je vse, razen tega,
da je bil za~arani avto last gospoda Weasleyja; iz njegove pripovedi se je
zdelo, kot da sta z Ronom po golem naklju~ju pred postajo naletela na
lete~i avto. Vedel je, da ga je Dumbledore takoj spregledal, a kljub
temu ni vrtal po njem glede avtomobila: Ko je Harry kon~al pripoved,
ga je ravnatelj nekaj ~asa nepremi~no opazoval.
"Takoj bova pobrala svoje stvari," je rekel Ron z glasom, polnim
brezupa.
"Kaj pa govori{, Weasley!?" ga je nadrla McHudurrova.
"No... Saj naju boste izklju~ili iz {ole, a ne?" je zmedeno vpra{al
Ron.
Harry je hitro pogledal ravnatelja.
"Danes ne, gospodi~ Weasley," je odkimal Dumbledore. "Toda upam,
da se zavedata, kaj sta nam zagodla. [e danes bom pisal vajinima
dru`inama. Posvariti vaju moram tudi, da ne bom imel druge izbire, kot
da vaju res izklju~im, ~e bosta spet prekr{ila {olska pravila."
Raws ga je pogledal, kot bi s temi besedami odpovedal bo`i~no
praznovanje. Odka{ljal se je in rekel: "Profesor Dumbledore, ta fanta sta
se po`vi`gala na odlok o omejitvah ~aranja mladoletnih oseb in resno sta
po{kodovala staro drevo neprecenljive vrednosti. Taki prekr{ki nedvomno
zahtevajo..."
"Profesorica McHudurra se bo odlo~ila, kak{no kazen si zaslu`ita
fanta, Raws," je mirno rekel Dumbledore. "V njenem domu sta in zato
je ona odgovorna zanju." Obrnil se je k profesorici. "Nazaj na slovesnost
moram, Minerva, {tudente moram opozoriti na nekaj pravil. Pridite, Raws.
Ste poskusili skutino pito? Izvrstna je."
Raws se mu ni pustil zmesti. Harryja in Rona je o{inil s strupenim
pogledom, nato pa Dumbledorju vendarle sledil iz kabineta. Prijatelja sta
[ Pobierz całość w formacie PDF ]